Daleč v 19. stoletju, ali bolj točno leta 1893, je v Radečah vzniknila ideja o kulturni dejavnosti. Tedaj je bila ustanovljena čitalnica, ki je imela prostore v takratnem »Narodnem domu«. Uprizarjali so krajše prizore in enodejanke. V letu 1901 je bilo ustanovljeno društvo »Kmetska knjižnica« in že leta 1902 je bil postavljen mali oder z garderobo, za dvorano pa je služila največja gostinska soba, ki je pripadala gostilni Simončič.

Prva večja uprizoritev je bila Jurčičev Deseti brat. Zanimanje za gledališko dejavnost je neverjetno naraščalo in obstoječa dvorana je bila že premajhna. Z uprizoritvami so nadaljevali v nekoliko večji dvorani v »Hallerjevi hiši« in v hotelu »Jadran«, vendar brez odra. V letu 1907 je bila uprizorjena igra Rokovnjači, v kateri kot 10-letni fantič odigral prvo vlogo Ivan Pešec in tu se je začela njegova plodna in uspešna gledališka pot. Veliko takratnih režiserjev je skrbelo za razgibano kulturno življenje. Posebno sta se angažirali znani gledališki igralki; Polonca Juvanova in Ema Starčeva.

Med  2. svetovno  vojno je bilo veliko manj predstav, ker so morali nekateri igralci na fronto. Po 1. svetovni vojni je bil postavljen še en oder v tedanjem »Kržetovem mlinu«, ki pa je že po triletnem delovanju zamrl.

V letih pred 1. svetovno vojno sta bili v Radečah ustanovljeni društvi Sokol in Orel. V njunem programu je bila tudi gledališka dejavnost. Ideološko sta bili društvi različni in tako so se igralci razdelili na dva tabora. Na obeh straneh so bili odlični režiserji in igralci in med seboj so si vedno pomagali, zlasti v postavitvi scene. Predstave so bile sijajne. Ni evidence, koliko iger je bilo uprizorjenih, prav gotovo pa veliko preko 200.

Nekaj let pred 2. svetovno vojno je bil zgrajen Sokolski dom. Za silo je bila zgrajena dvorana, ki je v glavnem služila za telovadnico in oder. V tem domu so igrali samo člani Sokola. Ta dom je bil dograjen šele po vojni in je bil namenjen samo telovadbi. Danes v njem vadijo člani PORP-a in članice KD mažorete RAP RADEČE.

 

Še nekaj misli o današnjem Domu kulture.

Zgrajen je bil leta 1938 s pomočjo takratne posojilnice Radeče in premožnejših kmetov in obrtnikov, največ pa s prostovoljnim delom igralcev, pevcev in vseh članov društva OREL. Ob otvoritvi doma leta 1938 je bila velika tombola, ki je društvu prinesla lep dohodek. Dom je služil tudi za orlovsko telovadnico. Bil je v lasti  Prosvetnega društva. Le kratek čas je trajalo kulturno življenje v tem domu, ker se je začela vojna.

Na odru je zamrla slovenska beseda in utihnila slovenska pesem. Po štiriletni vojni se je večina igralcev vrnila na svoje domove. V okviru fizkulturnega društva je bil ustanovljen »dramski odsek« in že v letu 1945 so bili uprizorjeni Borovi Raztrganci. V letu 1947 je postalo »Mestno gledališče«, ki se je kasneje vključilo v DPD Svoboda Radeče in je ta naziv obdržala. Po vojni se je vsa kulturna dejavnost odvijala v Domu kulture vse do današnjih dni. Vrstile so se številne predstave: drame, komedije, mladinske in otroške igre, mitingi, proslave, recitali, pevski koncerti, tabori, akademike in še in še… V letu 1950 je bilo ustanovljeno mladinsko gledališče in kasneje lutkovno gledališče. Bile so tudi redne kino predstave – dvakrat do trikrat tedensko.

Prvi povojni režiser je bil gospod Ivan Pešec, izredna gledališka osebnost, ki je s svojimi stvaritvami naše mesto ponesla po vsej Sloveniji, zlasti po Zasavju. To je čas naše kulture in obdobje našega ponosa do nje. Ivan Pešec je torej legenda našega gledališča.

Nepozabne so njegove stvaritve na prostem: Rokovnjači, Divji lovec, Mlinarjev Janez in Miklova Zala. Posebni vlaki so tedaj vozili v naše mestece. Na tisoče ljudi si je ogledalo Miklovo Zalo. Treba je omeniti tudi tri odmevne operete: Planinska roža, Hmeljska princesa in Dijak prosjak. Glasbeno jih je opremil gospod dr. Karl Matko.

V povojnem času se je zvrstilo več odličnih režiserjev. Izredno je izstopal prof. Janez Pešec, ki je kot slavist poudarjal lepoto slovenskega jezika in pravilno izgovorjavo. Prvo znanje o gledališki dejavnosti je pod njegovim vodstvom pridobil danes zelo znani gledališki in filmski igralec Janez Starina.

Po smrti Janeza Pešca je prevzel kulturno dejavnost gospod Milan Gorišek. Pripravil je nekaj odličnih predstav in režiral več iger v Radečah in na Svibnem.

Treba je omeniti tudi druge režiserje, ki so v svojem času veliko naredili za radeško kulturo. To so bili gospodje: Viki Musar, Janez Korbar, Marko Mrežar, Zdenko Rainer, Jože Brilej, Emica Ravbar in morda še kdo. Nekaj časa sta vodila gledališko dejavnost zakonca Steblovnik.

Za izdelavo scene oziroma kulis je vseskozi skrbel mizarski mojster Gospodarič s svojo domačo ekipo.

Mnogi ne vedo, koliko dela je za odrom. Ti ljudje niso vidni, ogromno pa naredijo za uspelo predstavo. Skrbijo za svetlobne efekte in še za marsikaj. Tukaj je treba omeniti gospoda Danila Isteniča in Franca Okorna. Vse do svoje smrti sta bila predana gledališču.

Današnji dom je bil precej obnovljen v letu 1954, in sicer z novimi sedeži, preoblečene so bile stene z žametom, prebeljen je bil prostor za orkester in prenovljeni so bili nekateri prostori. Vsa ta dela je takrat financirala Papirnica Radeče in tedanja občina Radeče. Kasneje je bilo urejeno centralno ogrevanje.

V letu 1998 je bila izvršena večja obnova doma. Popolnoma je bila obnovljena kritina, avla doma, urejen novi razstaviščni prostori in še nekateri pomožni prostori, otvoritev pa je bila 11. 9. 1998.

Ponovno prenovljena je bila dvorana v septembru 2007. Ob tej priložnosti je bil uprizorjen Janezov Menart pod vodstvom režiserke in idejne voditeljice Saše Plevel.

Kulturno življenje v Radeče ne bo izumrlo. Nad ta hram naj sklenejo se sile, ki davno že pradede so hranile. Že se oglašajo mladi glasovi – in česar se mladost dotakne, je zlato.